Vsakdo, ki si je ustvaril nov dom, zagotovo ve, da s tem dela v domu niso zaključena. Če želimo poskrbeti za njegovo dolgo življenjsko dobo, ga je potrebno ustrezno vzdrževati, pa čeprav je popolnoma nov. Redna vzdrževalna dela sicer ne zahtevajo velikega finančnega vložka, vsekakor pa bo naš dom enkrat v prihodnosti zahteval tudi korenito prenovo, kot je na primer zamenjava strehe, vzdrževanje fasade ali okolice doma. Na vse to je potrebno misliti prej in temu primerno varčevati z našimi finančnimi sredstvi. V večstanovanjskih stavbah pa za to poskrbi upravnik nepremičnin.
Etažni lastniki v tem primeru določijo vzdrževalna dela, ki se zapišejo v načrtu vzdrževanja. Po stanovanjskem zakonu ga mora imeti vsaka večstanovanjska stavba. Prav tako se v vzdrževalnem načrtu opredeli način zagotavljanja denarnih sredstev. Najbolj običajna pot je, da lastniki mesečno vplačujejo vnaprej določen znesek v tako imenovani rezervni sklad. Kako visok bo ta znesek, enkrat letno izračuna upravnik stavbe. Izračunana vsota predstavlja najnižji znesek, ki ga mora vplačati vsak lastnik, lahko pa se dogovorijo, da v rezervni sklad prispevajo višji znesek, kot je bil predpisan.
Vsa sredstva se zbirajo na posebnem transakcijskem računu, s katerim upravlja upravnik. Sredstva, ki so v rezervnem skladu, se lahko porabijo le za vzdrževalna dela, ki so vezana na večstanovanjsko stavbo in so bila opredeljena tudi v vzdrževalnem načrtu. S soglasjem lastnikov se lahko sredstva porabijo tudi za nujna vzdrževalna dela, ki niso bila predvidena. To je možno le v izjemnih situacijah, ko bi odlašanje s prenovo pomenilo da se bi stanje stavbe poslabšalo in bi zaradi tega lahko nastala večja škoda.
Upravnik je dolžan lastnike stanovanj redno obveščati o stanju na rezervnem skladu, nikakor pa ne sme dovoliti, da bi se sredstva razdelila med lastnike stanovanj. Za dodatnem nadzor se lahko poskrbi na ta način, da upravnik sredstva dviguje le ob prisotnosti enega od solastnikov.