Jedilna miza oblikovno sledi človekovi zahtevi po uporabnosti in prilagajanju. Če bi dali uporabniku svinčnik in papir, ter od njega zahtevali, da nariše uporabno delovno površino jedilne mize, bi najverjetneje dobili dva osnovna geometrijska elementa. Kvadrat ali krog, ter kot dodatne možnosti njuni dodani vrednosti, pravokotnik ali trapez ter elipso pravilne ali nepravilne oblike. S tem pa smo že praktično izčrpali vse najpogostejše oblike, ki jih danes imajo jedilne mize.
Ostanejo zgolj še individualne izbire jedilnih miz, ki glede oblike praktično ne poznajo meja. Ta pa lahko v sebi združuje vse prej našteto. Torej ima lahko eno stranico ravno, ostale pa se iz nje razvijajo poljubno in ponovno stikajo. V osnovi pa se odločamo med kvadratom in krogom.
Geometrijska lika kvadrat in krog imata svoje tipične lastnosti, ki v veliki meri odločajo o uporabnih in drugih lastnostih. Kvadrat se bolje prilega ravnim površinam. Če imamo omejen prostor bomo najverjetneje izbrali to obliko ali njeno dodano vrednost, to je pravokotnik.
Krog oziroma njegova dodana vrednost elipsa v eni od možnih izvedb, je od kvadrata boljši, ko gre za izrabo površine. Kvadrat oziroma pravokotnik lahko na eni stranici uporablja določeno število oseb, ob njej pravokotni stranici pa spet določeno število oseb. Na vogalu ostaja površina neizrabljena, saj lastnost kvadrata to onemogoča.
To slabost pa izkorišča krog oziroma elipsa. Uporabniki sedijo okoli jedilne mize eden poleg drugega, pri optimalni razporeditvi ima vsak svojo uporabno površino, ki ne ovira drugega uporabnika. Prostor je na celotni obodni površini odlično izkoriščen. Slabost geometrijske oblike kroga oziroma elipse je v tem, da zahteva določeno površino. Kar pomeni, da v določenih prostorih takšna jedilna miza ni primerna, saj je premer ali druga razdalja med nasprotnima točkama neprimerna. Odločitev je pri takšnih dilemah izziv in hkrati tveganje.
S tem imamo jedilno mizo hkrati skromnih dimenzij ter uporabna za ustrezno več oseb.
Skromno odmerjen prostor nam hkrati onemogoča postavitev okrogle ali elipsaste površine, v istem hipu pa jo zahteva zaradi želje po čim boljšem izkoristku. V takem primeru imamo še en izhod v sili in sicer kompromis. Površine med seboj združimo skladno z zahtevami. Največkrat imamo pri ozko odmerjenih prostorih najboljšo rešitev z eno ravno stranico, katero na skrajnih točkah povezuje polkrožna ali ustrezna elipsasta oblika.